Takole mi je Renata napisala na dan rojstva... in moj čas si je vzel dan za čisto srečo.

» Draga Nina.
Prišla je v srajčki. Z dvema silovitima valovoma je zaplavala iz svojega prvega oceana v naš objem. Radovedna. In čutili smo, da se poznamo že dolgo...
Hvala ti, ker si in ker smo zaradi tebe doživeli rojstvo naše punčke kot bitja narave.
S spoštovanjem in hvaležnostjo te pozdravljamo, draga Nina.
Objem ♡♡♡♡ «

 

*   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   *   

 

Tokrat sem čutila, da želim še naravneje. Oboževala sem svojo nosečnost in otroka v sebi. »Tako rada sem noseča, želim si, da bi kar trajalo,« sem se srečna smehljala v sebi in z nasmeškom na ustnicah.

»Rojstvo ljubezni«, »Priprave na čudovit porod« in Nino sem poznala že nekaj časa in tudi razdalja od doma do Kranja ni bila ovira. Tako mehko in ljubeče nas je pobožala Nina v naših krogih pogovorov, vsakič. Srkala sem besede, še bolj pa njeno energijo, čarobnost, toplino, vse, kar je velo iz nje.
Moj dragi mož mi je nudil vso oporo in ob njem sem se počutila varno. Z mano bi šel na konec sveta.
Odločala sva se med Jesenicami in porodno hišo Isis Noreia. Že prvič me je vabil porod v vodi in to bi bilo v porodni hiši mogoče. Zajel me je strah in negotovost, ko po obisku slednje nisem začutila tistega pravega ščemenja v trebuhu. Kaj pa zdaj? Morda pa bi vseeno izbrala porodnišnico? Ideja o bolnišničnem porodu se mi je upirala, tja porod ne sodi, sem verjela…No, le pod pogojem, da nas spremlja Nina.

Sedeli smo, ponovno v oblaku mehke Ninine čarobnosti, pari, povezani med sabo in z našimi deteci še v trebuščkih, ko se spomnim, da je Nina omenila slovenske Samostojne babice. In z njihovo pomočjo porod doma. Ko bi le lahko, pa ne morem. V hiši nismo sami…

Porod doma me je ves čas mikal. In vedno bolj. Bolj in bolj. Poznam se. Poznam svoje čudovito telo. Zaupam mu. Imam izkušnjo prvega poroda. Čeprav porodnišnična, je bila takrat za nas lepa. Tokrat jo želim doživeti čarobno in dostojanstveno. Vse to se mi je dogajalo nekje v podzavesti. Sledila sem srcu, sprva ne da bi se prav zavedala. Toda, ko sem v enem tednu dobila »po naključju« predse vsaj pet krasnih filmov o porodu doma, je dojel tudi moj um. Kot bi se zbudila iz sna, me je naenkrat prešinilo: »Jaaaa, nikjer drugje kot doma!«
Povezala sem se z dvema krasnima babicama, srčnost in prijetnost je bilo čutiti že ob našem prvem čaju. Kako sem bila srečna, pomirjena in vesela do neba, niti povedati ne morem. Rodila bom DOMA. <3

Z babico Nino smo se kmalu začeli srečevati in globlje spoznavati. Kot otrok sem se veselila naših druženj ob čaju, limonadi in s pinardovo slušalko, s katero je celo moj dragi slišal bitje srčka najinega otročka. Najin srčen skoraj štiriletnik pa je z veseljem sodeloval in pomagal Nini pri tipanju trebuščka. Tako pristno, sproščeno in domače. Tako PRAV se je čutilo.
Nini smo popolnoma zaupali, moja nosečnost je dobila z babico doma, češnjo na vrhu dobre torte. Tudi nadaljne ultrazvoke in vaginalne preglede sem pri ginekologinji prijazno zavračala. »Čutim in vem, da je z mojim otročkom vse v redu,« sem ji suvereno povedala vsakokrat, ko sem jo obiskala. Saj je vendar mojo nosečnost popolnoma nevsiljivo in naravno spremljala babica Nina. Težko sem se poslovila od trebuščka, a vedela sem, da moram otročka spustiti, da bo lahko prišel.

Začelo se je zvečer, preden sem šla v posteljo. Primož je letel nočni Istanbul. Želela sem si ga ob sebi. Trebuh mi je pogosteje in bolj intenzivno otrdeval, kar sem pripisovala utrujenosti od celega dne. Ponoči so me popadki zbujali. Ko sem zjutraj vstala, se je stanje umirilo. Po posvetu z Nino in občutkih v telesu sem vedela, da danes ne bom rodila. »Ženske rojevajo ponoči, netopirke podnevi; takrat, ko pripadniki njihove vrste spijo,« je povedala Nina.

Proti večeru smo jo mahnili na sprehod, mali na kolesu, midva, držeč se za roke, počasi za njim. Popadkom, ki so me spremljali, še nisem pripisovala neke resnosti in nisem čutila, da sem že tako blizu.

Pač pa sta to zaznali naši babici Nina in Špela, ki sta se pozno zvečer pripeljali in pri nas prenočili. Iz mojih pripovedi sta vedeli, da se bo porod kmalu začel in želeli sta mi biti blizu. Sprva sem nameravala ostati pokonci, z dragim pogledati kak film, pa mi je Nina svetovala, naj se raje spočijem in si naberem potrebne energije. Preden sem zaspala, je začelo nežno škrebljati. Dež. Kako prijetna pesem. Občasno sem čutila popadke. Pomislila sem, kako lepo bi bilo roditi v takem nežnem šepetu dežnih kapljic. Kmalu za tem se je nežen dež sprevrgel v divjo nevihto. Glasno, sluh parajoče, silovito, strah zbujajoče, kot da bi strela treskala v našo hišo. Komaj sem si upala iz postelje zapreti okno. Moja fanta sta spala. Popadki so se popolnoma umaknili in pomislila sem, da je ta noč prenevarna, da bi se dojenček rodil.

Zjutraj sem spet čutila rahle, občasne valove, vendar še niso napovedovali večjih sprememb. Pozdravit sem šla Nino in Špelo, ki sta spali v dnevni sobi in Ninine besede so bile enake kot moje misli – prenevarna noč za rojevanje. Dogovorile smo se, da se slišimo takoj, ko bodo kakšne spremembe, ko bom naštela 5 popadkov v eni uri. Zdaj je dan in gotovo se porod ne bo začel. Poslovile smo se z objemom.

Malo po njunem odhodu so se popadki začeli vrstiti eden za drugim. Moj dragi je začutil radostno vznemirjenje, morda še bolj kot jaz, z nasmeški sva se pobožala. Poklical je Nino in rekel: »Nina, Renata je netopir.« Pri mizi sem poskušala popiti svoj jutranji smoothie, pa so me pogosti valovi odnašali v dnevno sobo na blazino, kjer sem jih na vseh štirih spoznavala in jih mirno spuščala k sebi. Trajali so kakih 30 sekund. V eni uri jih je bilo 10. In nadaljevali so se z isto pogostostjo.

Možek je začel točiti vodo v porodni bazen, ki smo ga pred nekaj dnevi napihnili in postavili v dnevni sobi. Na mizah je dišalo cvetje, ki sem ga prejšnji dan izbrala in nabrala na domačem vrtu. Okoli vaz sem razporedila majhne čajne svečke in lepe bele okroglaste kamenčke z letošnjega morja. Bilo je lepo, toplo, prijetno, sproščeno, domače. Vse je bilo pripravljeno in je čakalo na rojstvo našega ljubega, ljubljenega dojenčka.

Nina in Špela sta se vrnili. Ko sta spoštljivo vstopili v dnevno sobo, sem na blazini ravno predihavala popadek. V njunih nasmeških je bilo zaznati veselo pričakovanje. Hiša je bila popolnoma naša in lahko sem se čisto sprostila.

Nina je s prenosnim dopplerjem izmerila dojenčkove srčne utripe in rekla: »Dojenček je super.« V kuhinji smo si pripravili malico, se sproščeno pogovarjali in se smejali. Vmes sem predihavala popadke, naslonjena na naslonjalo od stola, ali pa sem se obesila na rebozo trak, ki ga je Nina zvezala pod vrata.
Malo sem si zaželela počitka in zdelo se mi je, da bi bilo dobro privarčevati nekaj energije še za pozneje. Na uro in čas sem popolnoma pozabila. Z mano sta bila moja fanta, dragi me je božal po hrbtu. Sinek se je igral, vendar ni bil povsem zbran, težko je čakal na rojstvo našega dojenčka. Nekajkrat mi je rekel: »Pojdi rodit, mami.« Ali pa: »Ko boš rodila, boš lepa, mami. Že zdaj si lepa, ko boš rodila, boš pa še lepša.«
Sledila sem Nininemu vprašanju o hoji po stopnicah. Ja. »Hvaležna, da me opazuje in čuti z mano in z dojenčkom,« sem pomislila.

S hojo po stopnicah sem našemu dojenčku res pomagala. Popadki so me ustavljali. Za mano je prišla Špela, v pravem trenutku, in mi nudila oporo, da sem, naslonjena na njene roke, lažje sprejela val. Ko ga je bilo konec, mi je Špela tiho in mehko, z nasmeškom, rekla: »Odlično ti gre!« Spet sem bila polna energije in spustila sem se v pritličje. Pri vračanju nazaj me je na vrhu pričakal novi. Prav privalil se je, tokrat sem se oprla na Ninine roke. Nekaj časa sem jih še predihavala zunaj, postajali so čedalje intenzivnejši in pogostejši. Primož je prihajal in me tiho podpiral, ostal z mano, pa potem spet odšel k Maksimu. Tudi mali je večkrat prišel k meni, me božal po glavi in jaz sem ga, naslonjena na bazen, objela. Mali je bil utrujen, vznemirjen, želel se je igrati, a ni hotel biti sam. Ni me motilo, da Primoža ni ves čas ob meni. Vedela sem, da je blizu, da je z najinim sončkom, da smo doma, da je vse v redu in da sta z mano dve čuječi in čudoviti babici. In da imam MIR. Nihče me ni motil. Pravzaprav sem si želela le, da bi Maksim zaspal, da bi se lahko popolnoma predala.

Počasi, z vsakim valom, sem se spuščala v svoje bistvo, v svoje globine. Nina in Špela sta me opazovali. Spoštljivo, diskretno, tiho, nemoteče. Razumeli sta me brez besed. Špela mi je skuhala čaj iz malinovih listov in ga osladila z medom. Moje telo je dobrodošlo sprejelo sladkor.

Nina me je intuitivno vprašala, če bi zdaj šla v bazen. »Prav,« sem rekla. Bazen je bil kot nagrada, za tik pred koncem, ko gre zares, ko so valovi vedno močnejši in vedno pogosteje prihajajo. Všeč mi je bilo, da o določenih stvareh nisem rabila razmišljati. Pravzaprav sem lahko prednje možgane popolnoma izklopila.
Primož mi je pripravil čudovito glasbo in naše svetišče je nežno objemal pomirjujoč glas Snatam Kaur v Divine Birth. Oblačen dan je nudil mehko svetlobo, na mizi so v krogu migotali plamenčki svečk. Čarobno in popolno. Potopila sem svoje rojevajoče telo v prijetno toplo vodo. Užitek. Tako prijeten občutek. Ko sem začutila prihajajoč val, sem z boki nežno pozibavala sem in tja in voda mi je pri gibanju čudovito pomagala. Čutila sem, kako me BOŽA. Počutila sem se lahkotno.

Maksim je bil že v postelji, vendar ni in ni mogel zaspati. Čas za opoldanski spanec je zamudil, vznemirjenje in pričakovanje je bilo preveliko, da bi lahko zaspal. Preden je odšel v posteljo, je še enkrat prišel po lubčka in objem za lahko noč. Hvaležna sem bila, da je lahko zraven, da je lahko prisostvoval naši čarovniji.
Primož ga je med uspavanjem nekaj časa pustil v njegovi sobi, da je lahko prišel k meni. S čelom sem se naslonila na njegovo podlaket in med pozibavanjem, umirjenim, počasnim dihanjem in rahlim ječanjem med izdihi, sem pustila valu, da me je ponesel in me na obali nežno in počasi spustil. Energija poroda se je kopičila v meni, kajti pripravljalo se je nekaj veličastnega.

Začela sem se spraševati, kje sem, kako daleč je še, ali bom zmogla tako silno moč, ki prihaja iz globin mojega telesa… Nekje globoko znotraj mi je govoril glas: »Spusti, vse je v redu, prepusti se energiji poroda.« Primož me je božal in me tiho spodbujal. Naslednji popadek mi je svojo roko ponudila Nina. Nežno mi je zašepetala: »Super si, Renata.« To mi je dobro delo.

Primož se je vrnil in na moje olajšanje rekel: »Maksim je zaspal.« Zdaj sem začutila, da se res lahko popolnoma spustim vase, v svoje rojevajoče telo in k otročku, ki je prihajal iz mene. Večkrat sem mu rekla: »Bodi pogumen, otroček, spusti se.« Valovi so me vedno bolj nosili, vedno več jih je prišlo, vedno bolj so butali vame. Med počitkom sem odsanjala. Kot prvič – pri Maksimu. Prevzeli so me, moje telo se je zibalo z valovi, bilo je mehko in prepuščeno.

Postajalo je čedalje bolj močno, da sem pomislila: »To je noro, bom zmogla?« Ko sem začutila, da me je med popadkom začelo tresti, sem se spomnila, da sem skoraj tam. Na koncu. In na začetku hkrati. Čutila sem, kako valovi odnašajo našega dojenčka iz njegovega prvega oceana in ga prinašajo v naša naročja. Počitka skoraj ni bilo več. Zgrabila sem Primoža za roko, z glavo sem se mu zakopala v njegovo nadlaket. Popolnoma brez nadzora sem se počutila. Zdelo se mi je, da so večji, kot jaz. Kot da so si popadki, prežeti z oksitocinom, popolnoma prilastili moje telo.
Pri prvem od teh popadkov sem z roko zatipala nekaj nežnega, mehkega, gladkega. »Kaj imam to med nogami?« »To so plodovi jajčni ovoji,« mi je Nina nežno odgovorila. Naslednji je bil že tu in z njim me je skoraj odneslo. Nepopisno močna energija je silovito prevzela moje telo in brez da bi zavestno potiskala, je bila z naslednjim, drugim valom rojena glavica našega dojenčka. Potipala sem jo. Prijela sem otročka za kronsko čakro. SREČA. Nepopisna. Občutek je bil neskončno intenziven, močan, pekoč. A hkrati osvobajajoč.

Tako zelo me je prevzel ta divji, siloviti ples valov, prežetih s hormoni. Slišala sem Primoža, ki mi je nežno prigovarjal: »Kar dihaj, kar mirno.«
Spomnim se Nine, ki je, ko se je ta drugi val umaknil, tiho, spoštljivo in pomirjujoče ter čutilo se je, da z nasmeškom na obrazu, rekla: »Z naslednjim popadkom pa bo vajin dojenček rojen.«
Prišel je še zadnji, silovit val, privalil se je na vso moč in mi prinesel najinega dojenčka iz njegovega prvega oceana. Otroček je zaplaval v vodo bazena. Bil je ovit s plodovimi ovoji. Kaj takega, gotovo nosi v sebi posebno poslanstvo!
Tako lepo je bilo začutiti, kako je majhno telesce izplavalo iz svojega varnega, toplega zavetja v naša ljubeča naročja. V tistem trenutku sem začutila v telesu popolno olajšanje.
Naše detece je rojeno, tukaj je, z nami, vse je šlo tako gladko, lepo. Mehko, toplo, mirno, spoštljivo, dostojanstveno. Doma smo, vsi smo. Take misli so mi švigale skozi srečen um in srce.
Kakšna radost. Sreča. Čudež.

Nina je prijela našega bejbija in ga po vodi peljala k meni. Dvignila sem se v sedeč položaj in dvignila otročička iz vode. Na prsni koš sem si ga položila. Bil je tako popoln trenutek. Primož si je otrl nekaj solz in me objel. Tako srečna sva bila. Objela sva se in poljubila. Otroček je bil popolnoma miren. V našem svetišču je bil mir in spokojnost.

Otroček, mehek, gladek, topel, dišeč, je bil ves prekrit z belim, kremastim verniksom. Začel je glasno jokati. Prigovarjala sva mu, ga božala in polivala s toplo vodo. Babici sta ga pokrili s pleničko, da mu je bilo toplo. Kar nekaj časa je jokal in nas pozdravljal, ta naš Sonček. Ko sem mu zapela znano pesmico, se je v hipu umiril. Primož je šel po Maksima - spal je točno 15 minut. Kako mu je sijal obraz, ko je prvič zagledal našega dojenčka. Končno ga je dočakal. Dojenček je res prišel. Kot da bi se mu uresničile sanje, ki jih je pravkar sanjal. Tako lepo ga je bilo slišati, pristno in otroško veselo ga je z nežnim glasom pozdravljal: »Ja, dojenček, dojenček, kako si luškan in majhen. Dojenček se je rodil…« Tako lepo je bilo. Nina in Špela sta nas opazovali, vendar nista posegali v naš prostor. Tako srečni smo bili, objemali smo se, se božali in nagovarjali dojenčka, ki se je medtem že umiril in nas poslušal. Popolna družinska sreča, ki nam je nihče ni mogel vzeti.
Čez čas smo se spomnili in pogledali, ali imamo punčko ali fantka. DOJENČICA. Tako popolna, krasna dojenčica. Imenovala sva jo Isabela.

Še nekaj časa sva uživali v topli vodi. Isabela se je medtem pristavila in začela sesati kapljice hranljivega kolostruma. Beli verniks je koža našega bitjeca željno srkala.

Z Isabelo na dojki, še vedno povezano s posteljico, sem stopila iz bazena in stoje porodila še posteljico.
Tako čudovit prihod na svet, pospremljen s toliko miru, čiste energije, dobrih namenov, nasmehov, dostojanstva, spoštovanja, ljubezni. Brez poseganja v njen prostor in ritem. V najin prostor in ritem. V naše svetišče. To si želim vtisniti v spomin in srce za vedno. To si ji želim predati. Jo spomniti na modrost, ki jo nosi v sebi. Želim, da bo verjela, da je ustvarjena iz ljubezni, za ljubezen.

Ko se je po dolgem času nehala dojiti, se je Isabela popolnoma budna in zavedajoča, dvignila na mojem prsnem košu na svoje dlani, glavo je držala visoko pokonci, široko odprtih, radovednih, svetlih oči, čuječa, tukaj in zdaj. Močna in mirna. Srečna. Zvedavo je poslušala Maksima, ki ji je nekaj pravil. Poslušala je nas vse. Opazovala je naše obraze in prostor. Vem, da je čutila, da se poznamo, da pozna prostor, v katerem je bila ničkolikokrat poprej. Počutila se je varno in ljubljeno.

Zvečer smo zaspali vsi skupaj v naši družinski postelji. Noč je bila mirna, Isabela je je večino prespala. Jaz pa sem se večkrat zbudila, pokrila svoje najdražje in čisto zaljubljena v soju nočne lučke občudovala našo ljubo Isabelo, ki je kar spala.

Dišala je po čarobnem rojstvu. Po ljubezni sami.

Renata, Primož, Maksim in Isabela